Paraolimpijski šolski dan smo izvedli v torek, 20. 3. 2018, v organizaciji Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja, z namenom uveljavitve športa invalidov kot polnopravnega in enakovrednega. V aktivnem in pestrem dnevu smo sodelovali učenci 4. in 5. razreda, gostje pa so bili tudi učenci Osnovne šole Stanka Vraza.
Aktivnosti so bile vezane na predstavitev športa invalidov, izvajanje športa invalidov skupaj z učenci in invalidi, preizkusili smo se v košarki, ter predstavitev vrhunskega športnika invalida, ki predstavi svojo zgodbo in športno pot. Z nami je bila slovenska reprezentantka v namiznem tenisu Barbara Meglič, ki je osvetlila svojo življenjsko pot od rojstva do nesreče, ki ji je za vedno spremenila življenje. Od svojega 1. leta življenja naprej je paraplegik in si življenja brez vozička ne more predstavljati. Navdušila nas je z izjemno notranjo močjo, življenjsko energijo, vedrim in sproščenim nasmehom, ki nas nagovarja, da moremo videti tudi onkraj videza predsodkov, ki se v zvezi z invalidi pojavljajo v družbi.
Preko aktivnosti vživljanja v svet invalidov smo se vsaj malo približali njihovemu svetu in jih s tiho podporo sprejeli sebi enakim.
Breda Šandor
Izjave otrok:
Paraplegiki so zelo dobre in močne osebe. Imajo vedno upanje. Do paraplegikov se obnašamo spoštljivo, saj so tudi oni ljudje. (Rene Voršič)
Ljudje na invalidskih vozičkih so osamljeni, težko delajo vse stvari, ki jih mi delamo z lahkoto. Ko sem počela stvari kot invalidi, sem pomislila, da sploh ni lahko biti invalid. Zelo hudo je tudi slepim, ker se zelo slabo orientirajo. (Eva Pleh)
Invalide sem sprejel tako, da se nisem norčeval, saj imajo iste sanje in iste pravice kot mi. Ko sem sedel na voziček in se postavil v njihovo kožo, sem jih pozorneje poslušal, zakaj so postali invalidi. Z očali, ki ne prepuščajo svetlobe in ne moreš nič videti, sem začutil, da se ne bi mogel sprijazniti, če bi bil slep. (Nejc Balažič)
Včeraj smo dobili izziv, saj biti slep ali brez rok in nog ni kar tako. Ugotovila sem, da invalidi nimajo navadnega življenja, za življenje morajo imeti moč. Sploh se ne zavedamo, kako bi bilo, če bi vse življenje bili v temi ali na vozičku. Paraolimpijci se morajo na tekmi zelo potruditi. Res so nekaj posebnega. (Katarina Bezjak)
Invalidi niso nič drugačni ljudje kot mi, imajo iste pravice. Imajo pa tudi neko posebno moč, ki je mi nimamo. Mi, navadni ljudje, sploh ne vemo, kako je biti invalid. Norčevanje iz njih pa je nedopustno. (Jure Kosi)
