Program dela projekta Knjigobežnica

Cilji projekta:

  • Vzpodbujanje bralne pismenosti pri učencih, starših, učiteljih;
  • Razvijati solidarnost in občutek za skupnost s tem, ko nekomu podarimo knjigo;
  • Omogočiti recikliranje starih, pozabljenih knjig tako, da se izmenjajo;
  • Spodbujati pisanje in izvirnost z izbranim izvirnim posvetilom, ki ga mora vsebovati vsaka podarjena knjiga;
  • Reciklirati odpadne materiale za izdelavo bralne hiške;
  • S postavitvijo bralne hiške popestriti estetsko podobo šole z okolico;
  • Z lokacijo »Knjigobežnice« pri OŠ Ormož dopolniti zemljevid lokacij bralnih hišk po celi Sloveniji.

Način izvedbe:

Postavitev izvirne » bralne hišice« s policami za knjige v starem delu šole (avla ob starem vhodu oz. po posvetu z ravnateljem).

Vsak učenec, starš, učitelj ali mimoidoči lahko v hiško nastavi knjigo, ki bi jo rad podaril nekomu. Lepo bi bilo, če vanjo zapiše posvetilo in se podpiše. Podarjena knjiga bo nekomu tako postala še lepši spomin.

Mimoidoči si knjigo lahko zgolj izposodi in jo kasneje vrne, lahko pa jo vzame in obdrži.

Učencem od 6. do 9. razreda bom pri pouku slovenščine predstavila projekt, prav tako pa predstavitveno besedilo poslala tudi ostalim učiteljem celotne šole, ki učence poučujejo slovenščino.

Projekt se bo izvajal četrto šolsko leto zapored – ker je bil odziv pozitiven, lahko ostane trajni način spodbujanja bralne pismenosti učencev in širše okolice šole.

Natančnejši opis projekta:

Knjigobežnice je vseslovenski projekt: Zgodba knjigobežnic se je začela, ko je Nina Kožar, ustanoviteljica Knjigobežnic v Sloveniji, v britanskem Guardianu zasledila akcijo, ki je bralce nagovarjala, naj vzamejo knjigo, jo nekje pustijo, fotografirajo in lokacijo zatem objavijo na svojem profilu na spletni strani Flickr. Vse skupaj se ji je zdelo prezapleteno, zato je idejo malce predrugačila – na Facebooku je ustanovila skupino Knjigobežnice in s tem ustvarila podlago za medsebojno obveščanje, kje vse na terenu je mogoče najti knjige, ki so jih bralci po branju sklenili podariti drugim. Nina namenoma ni želela določiti preveč pravil, zato je, da knjiga postane knjigobežnica, dovolj že, če v njej pustiš listek s pripisom: »Živijo, sem od Knjigobežnic, to je knjiga zate, oglasi se, če jo najdeš …« Tudi sicer se ji zdi vedno pomembnejša izbira lokacije, saj jo skuša povezati z vsebino knjige.

Zamisel o knjigobežnicah se je medtem izjemno razširila in skupina na Facebooku ima danes že krepko čez 1500 članov. V tem času je postalo jasno, da potrebujejo tudi kakšen stalni prostor za izmenjavo knjig. Eno leto so razmišljali, da bi v Ljubljani postavili hiško po zgledu ameriškega projekta Little Free Library. Nekaterim njenim hišicam so že skrbno izbrali dom, za preostale še razmišljajo, kam bi jih umestili, saj želijo, da bi se znašle na frekventnih, lahko dostopnih lokacijah. Nina si želi, da bi bilo takšnih hišic čim več, da bi se ljudje navadili brati in skrbeti drug za drugega in za skupnost ter da bi bili bolj povezani, radovedni in bi jih zanimal svet okoli njih. Poleg tega bi rada videla, da se projekt Knjigobežnice ne bi razvijal le v mestih, temveč tudi po vaseh, ker se ji zdi, da je, če že kje, družabnost doma prav na vasi. In ker so knjižnice nemalokrat daleč, po podstrešjih pa se skriva veliko knjig, bi se to lahko kazalo tudi z izmenjavo knjig.

(Povzeto po http://www.mladina.si/147124/po-beri-me/; 3. 9. 2018)

Zapisala: Tina Zadravec, prof.